Spoštovana učenka, spoštovani učenec.
Zamisli si, da imaš v rokah mobitel. Na ekranu sem ti prikaže ime vrstnika, ki ga sovražiš, si nanj jezen ali sta se skregala. Zamisli si, kakšno sporočilo mu boš poslal, kaj mu boš napisal.
V Srbiji se je zgodila grozna stvar. Vaš vrstnik je svoja čustva izražal s pištolo in pobil vaše vrstnike. To je vidno grozodejstvo nasilja med soljudmi. A poglejmo rajši nase. Kolikokrat sem že napisal sovražno sporočilo? Kolikokrat sem že slabo govoril o svojem vrstniku, se norčeval, izvajal psihično ali fizično nasilje? Najrajši po družabnih omrežjih, ker je tam najlažje. Ljudje v sodobnem svetu pogosto svoja čustva in misli izražamo preko sporočil ali na druge neprimerne načine.
To kar stori pištola našemu telesu, naredijo takšna sporočila naši osebnosti. Otrok, ki ga žalimo, se mu posmehujemo, mu grozimo, ne more biti vesel, srečen. Ubijamo mu njegova upanja in hrepenenja.
Sedaj poglejte svoji sošolki, svojemu sošolcu v oči. Kaj je v očeh? Veselje, žalost, skrb, hrepenenje? Nasmehnita se drug drugemu. Tega kar doživljamo, ko si pogledamo v oči, ne more nadomestiti nobena druga oblika pogovora.
Ne glede na to ali ste veseli ali žalostni, navdušeni ali jezni, ne pozabite gledati svojih vrstnikov v oči. Oči bodo izmenjala vaša doživljanja in drug drugega boste lažje razumeli. Ko boste delili veselje, bo vaše veselje postajalo večje in ko boste delili vašo žalost, bo vaša žalost postajala manjša. Ne bojte se iskreno pogovarjati. Ne preko naprav, ampak v živo. Želim vam veliko iskrenega pogovarjanja, saj je to pot, da nasilju v naši skupnosti rečemo nasvidenje.
Za konec se spomnimo vaših vrstnikov, ki so umrli v Srbiji, tistih, ki trpijo ali umirajo v Ukrajini ali v nesmiselnem nasilju drugje po svetu. Poklonimo jim minuto molka.
